Ta rdeči ton na petalih in sepalih se dosega s prekrivanjem rumene osnove z močno vijoličnimi barvnimi pigmenti. To barvno prekrivanje namreč deluje na naše oči kot rdeča barva. Zelo dvomljivo je, da bo kdaj koli uspelo doseči tako močno rdečo barvo, kot jo ima na primer Sophronitis coccinea in veliko križancev s to orhidejo. Kjub temu pa je potrebno reči, da je temna vinsko rdeča barva le dosegljiva.

Pri križanju teh rdečih Phalaenopsis-ov uporabljajo vrste in njihove križance, ki dajejo dobro rumeno podlago in takšne ki imajo potencial posredovati močno vijolično barvo na svoje potomce.

Tako za rumeno podlago uporabljajo predvsem Phal. amboinensis in Phal. fasciata. Za vijolično barvo pa uporabljajo Phal. bellina, Phal. pulchra, Phal. mariae in Phal. violacea.

V želji da napravijo rumeni in vijolični pigment v rastlinah močnejši, te vrste križajo med seboj in križajo z njihovimi naravnimi variacijami, ki imajo že v osnovi želeni pigment močneje izražen v svoji dedni zasnovi.

Kljub temu da je napredek pri križanju že zelo velik, pa še vedno pri dobljenih križancih opažamo veliko slabosti, ki prihajajo zelo močno do izraza. Te slabosti so namreč slabosti, ki jih same matične vrste prinašajo v križanje in to so, slabo cvetenje, majhno število cvetov in majhni cvetovi. Tako te rastline največkrat niti ne prispejo v prodajo, saj ne izpolnjujejo pričakovanj kupcev, ki so navajeni velikih, pokončnih in močno rastočih rastlin z velikim številom cvetov. Kljub temu pa je potrebno dodati še to, da ob še tako dobri in močni vinsko rdeči barvi petal in sepal, »pestič« ostaja vedno beli. Enostavno nobena od uporabljenih vrst nima rumenih niti vijoličnih pigmentov na tem mestu in tako jih tudi križanci nimajo!

Tako na kratko lahko rečemo, da prave močne živo rdeče barve orhidej Phalaenopsisa ni, je pa možna temna, vinsko rdeča barva.